Poznam te.
Vem, kam greš.
Vem, kam šel si včeraj.
Gledam te.
Mislim, da veš.
Nad tabo sem, zdaj in za zmeraj.

Kličem ti.
Zbežati poskušaš.
Zavedaš se, kaj se dogaja.
Lažem ti.
Končno poslušaš.
Slišiš le, kar ti ugaja.

Premajhen si.
In plehke narave.
Z lahkoto te zmamim.
Neveden si.
Nezmožen obiti težave.
Za šalo te ranim.

Spodnašam te.
Pošiljam v neznano širjavo.
Upravljam te s prsti.
Prosim te.
Premagaj skušnjavo.

Se vidiva v krsti.

Le še mit

Časa izklesana moč doni v prekletih gorah mitov in skrivnosti.
Nemirno v mraku težkih krošenj hrastov zamirajo skoviki umirajoče sove.
Po strmih, zlih pobočjih ječijo krhke skale od starosti.
Ujete duše vstajajo ob zatonu sonca, vklenjene v uroka davnega okove.
Vsakič, ko ognjeni žarki pordečijo gore pred nočjo,
vstanejo izpod gomil poganskih mož duhovi,
slovesno tolčejo z zvonovi in z neustrašnimi glasovi
napev poslednje bitke žalostno pojó.

Ubita tudi midva zreva v preteč prepad, trdno objeta,
ko leden sovražen veter lase nama prepleta,
ježi nama bledo kožo, naju ovija v meglice,
zdaj neotipljivi duši sva, rešeni teles resnice.
V polsnu tako sama sva, vkovana v večne sanje,
solze misli najinih naglo polnijo kotanje,
izza ranjenih vrhov zlobno usoda se smeji,
ko neobtožujoči svet šepetaje se stemni.

Ko na vijoličastem nebu tisoč drobnih zvezd prižge se,
vsaka duša svojo težko baklo nazaj do groba nese,
orli izginjajo v širjave, v srebrni mesečini je nada razpršena,
tiho uspavanka pozvanja, strašna, grenka, razglašena.
A preden vsi, (kot vsa ta leta) v otožnosti zaspimo, nas luč bogov obsije
odrešene prekletstva v neskončnost nas zakrije,
med ledeniki zdaj razlega se svobode krik
še zadnji tvoj pogled ujamem in zadnji tvoj dotik.